Pastor je govoril o tem, kako se vse od padca naprej razvija bitka spolov.
Božji prvotni namen, pa ni bil, da bi moški ali ženska želela gospodovati drug nad drugim, temveč sodelovala in skupaj “vladala”. Moramo se zavedati, da smo enakovredni, vendar nismo isti. Spol ne kvalificira oz. diskvalificira osebe za Božje delo. Pomembna je obdarjenost od Boga in ne spol. Božji namen za vsako žensko je, da je materinska v vsem kar počne, preko besed in načina življenja in Božji namen za vsakega moškega je, da postane očetovski v vsem kar počne. Potrebujemo moške in ženske, ki znajo sodelovati skupaj in se zavedajo, da smo enakovredni, a opravljamo različne funkcije. Morali bi ceniti drug drugega.
Čas v katerega je Jezus prišel, je bil močno vplivan od grško rimske kulture (400-letno obdobje od Malahije do Nove Zaveze). Ženske so bile brez pravic, niso mogle govoriti v sinagogah, niso smele javno brati Božje besede, niso imele privilegija, da so lahko učenke, njihovo pričevanje na sodišču se je smatralo za nezanesljivo in po vzoru Pandorine skrinjice “so bile krive za vse zlo.” Žal so tudi mnogi cerkveni očetje kasneje sledili temu vzorcu.
Jezus pa je na prav revolucionaren način in v nasprotju z obstoječo kulturo, počastil ženske in jim pokazal njihovo vrednost: tako z besedami, kot z dejanji. Z njimi je govoril na javnih mestih, ki so bili dostopni tako moškim kot ženskam (Mr 5, 25; Jn 4,7-26); učil jih je (Lk 10,38-42; Mariji je dovolil, da je sedela pri Njegovih nogah, kar je bil uveljavljen izraz za nekoga, ki je bil učenec—Apd 22,3); Lk 8,1-3 kaže na to, da je bilo med Njegovimi sledilci precej žensk, mnoge so ga tudi izdatno finančno podpirale. Javno je pohvalil ženske za njihovo vero (Lk 8,43; 13,16) prvič je uporabil izraz “Abrahamove hčere” in ženam je celo zaupal dokaz in oznanjevanje Njegovega vstajenja (Mt 28,9-10) ter celo javno okaral svoje učence, ker niso verjeli njihovemu pričevanju. V Apostolskih delih vidimo, kako je Bog uresničeval svoj prvotni nameN, da ženske in moški skupaj sodelujejo: moč so prejeli oboji – moški in ženske.
Znamenje pripadnosti Jezusu ni bila več fizična obreza, temveč krst, ki je na voljo vsem, moški in ženske so bili vključeni pri odločanju v zgornji izbi (Apd 1, 13-26), oboji so oznanjevali evangelij (Apd 8,3; 9,1-2; 22,4) in bili oboji preganjani zaradi svoje vere (Acts 8:3; 9:1-2; 22:4) ter oboji so v cerkvi služili kot voditelji (Kloi 1 Kor 1, 11), Nimfa (Kol 4, 15); Adronij in Junija, ki sta bila izjemna apostola. Ženske so še služile kot prerokinje (Apd 2, 17-18; 21,8-9) učiteljice (Apd 2, 17-18; 21,8-9) starešine (Tit 2,3-5; 1Tim 5, 1-2) pastoralne voditeljice hišnih cerkva (Apd 12, 12; 16.13-15.40; Kol 4,15; 2 Jn pismo “izvoljeni gospe”…
Gal 3, 28-29: Ni ne Juda ne Grka, ni ne sužnja ne svobodnjaka, ni ne moškega ne ženske: kajti vsi ste eden v Kristusu Jezusu. Če pa ste Kristusovi, ste potemtakem Abrahamovi potomci, po obljubi pa dediči.
Pavel tu odgovarja oz. izziva uveljavljeno judovsko molitev: “Slavljen bodi Gospod naš Bog (Adonai), Kralj vsega stvarstva, ker me nisi naredil za pogana…sužnja..ali žensko… “ Želi opraviti s predsodki in poudariti, da Bog ne dela razlik. Vsi smo Abrahamovi potomci (in ne le sinovi!)