Enisovo pričevanje

Rodil sem se leta 1966 mami Slovenki in očetu Bošnjaku, muslimanu. Ker sta starša ateista, sem bil tudi sam vzgojen v tem duhu. Nikoli prej nisem razmišljal o Bogu, nikoli nisem imel odnosa z njim in s svojim življenjem sem upravljal sam. Leta 1997 je mamina prijateljica zbolela za rakom. Želel sem ji pomagati in takrat sem začel razmišljati o poti rešitve.

»Izvedel sem za zelo znanega bioengergetika, ki je v tistem času deloval v Kranjski Gori. Po pogovoru z menoj je mamina prijateljica privolila v srečanje z njim in se takrat nekajdnevnega zdravljenja. A njeno zdravstveno stanje se je le poslabšalo.«

Ko sem se nekega dne odpravil na Šmarno Goro, sem zopet razmišljal o tem, kako bi je lahko pomagal. Bilo je po dežju in v gozdu sem bil sam. Ne vem, kaj se je takrat zgodilo, a bilo je prvič, da sem odprl svoja usta in rekel: >Bog, ti si naša zadnja priložnost. Če resnično obstajaš in če lahko pomagaš, potem te prosim, pomagaj!

»Hodil sem naprej in nakaj trenutkov po tem, sem v sebi, v svojem srcu in glavi, razločno zaslišal nežen glas: Ker veruješ vame, bo gospa ozdravljena!«

Kar nekaj minut po tem nisem mogel dojeti, kaj se je zgodilo, toda bil sem povsem pomirjen in popolnoma prepričan v to, kar se je zgodilo.

Naslednje tedne in mesece nisem o tem, kar sem doživel, govoril z nikomer. Veliko sem razmišljal o tem svojem prvem srečanje z Bogom in čakal. Zdravstveno stanje mamine prijateljice se je začelo izboljševati in sreča, ko je nisem čutil še nikoli prej, je zapolnila moje srce. Moja vera je rasla in ko sem videl, kako Bog deluje, sem ga prosil, da v moje življenje pripelje žensko.

Čez nekaj mesecev sem spoznal Natašo. Ko sva se pogovarjala, mi je povedala, da je v zadnjih tednih tudi sama molila podobno kot jaz. Nataša je bila kristjanka. Bila je prva oseba, ki mi je za rojstni dan podarila Sveto pismo in mi začela predstavljati Jezusa. Že v prvih tednih me je Jezus prevzel.

»Najino razmerje z Natašo je bilo lepo. Združena sva bila po Božji milosti, vendar v najinem odnosu nisva upoštevala Božjih standardov in tistega, kar nama je namenil Bog.«

Nataša me je pripeljala v cerkev in ob nedeljah sva se udeleževala bogoslužij. Neke nedelje se je Nataše dotaknil Bog in spoznala je, da najino razmerje nima trdnih temeljev, ravno tega, kar je želela v najinem odnosu. Želela je, da se najprej poročiva in šele nato zaživiva kot mož in žena.

Ker sem bil zasužnjen z mesenimi užitki, tega takrat nisem hotel sprejeti. Najin odnos se je načel krhati in čez nekaj mesecev sem ga prekinil, prav tako pa sem prekinil odnos z Bogom.

Ker sem se zavedel, da nisem ravnal prav, se me je polastil močan občutek krivde. Nase sem prevzel vso težo svojega greha. Ker takrat še nisem vedel, kako svojemu Gospodu Jezusu priznati greh in ga prositi odpuščanja, da bi mi lahko potem on odpustil in bi skupaj nadaljevala pot, sem samega sebe obremenil z vso težo greha in postal duševno slaboten. Takrat je hudič izkoristil svojo priložnost in me zasužnjil.

»V naslednjih dveh letih sem živel v peklu. Hudič me je vsak dan znova nagovorjal, na naredim samomor.«

Tako kot sem mesece nazaj razločno slišal Božji glas, tako sem v tem času razločno slišal glas hudiča. V teh dveh letih sem bil štirikrat hospitaliziran v psihiatrično bolnico. Dobival sem velike odmerke antipsihotihov, antidepresivov, pomirjeval in uspaval.

Po skoraj dveh letih sem začel zopet vzpostavljati odnos z Jezusom. Prosil sem ga odpuščanja, svoje življenje sem zopet predal v njegove roke, z njim sem se pogovarjal in mu pel hvalnice. V naslednjih nekaj tednih in mesecih se je moje zdravstveno stanje začelo izboljševati.

V dogovoru s svojo psihijatrinjo sem začel jemati vedno manjše odmerke tablet. Moj odnos z Jezusom je postajalm močnejši. V sedmih letih sem odmerek petnajstih tablet dnevno z Gospodovo pomočjo zmanjšal na eno tableto dnevno in prepričan sem, da kmalu ne bom potreboval niti te tablete več.

»Imam dom, skrbne starše in službo, in v zadnjih mesecih mi je Jezus nadoknadil ves čas, ke sem ga izgobil zaradi bolezni.«

Vsa ta leta sem preživel sam z Bogom, januarja leta 2005 pa me je prijatelj Srečko povabil na bogoslužje v Zgornjo Ložnico, kjer je bogoslužje vodil karizmatični duhovnik. Že v prvih minutah slavljenja sem začutil prisotnost Svetega Duha. V mojem srcu se je prižgala iskra in rekel sem si:

» To je tisto, kar potrebujem v svojem življenju. Vrniti se moram v skupnost, med kristjane, med stare prijatelje in skupaj z njimi širiti Božje kraljestvo.«

Naslednjo nedeljo sem zjutraj sedel v avto in se odpeljal v Ljudski dom v Šentvidu, kjer sem bil pred sedmimi leti zadnjič na bogoslužju v Mednarodni krščanski skupnosti. Tam so bili kristjani. Ostal sem na slavljenju in sedaj spet skupaj z njimi delam za našega Boga in Gospoda Jezusa Kristusa.

Rad bi se zahvalil Bogu za vse ljudi, ki mi jih je poslal na pot v zadnjih sedmih letih: za skrbne starše, skrbno zdravniško osebje in vse prijatelje, ki sem jih v teh letih spoznal. Zahvaljujem se ljubečim staršem, ki so me podpirali in me še podpirajo.

»Povem pa vam, da ni večje ljubezni kot ljubezen, ki nam jo daje naš Nebeški Oče, naš stvarnik.«

Za to ljubezen ne morem najti primernega izraza, s katerim bi lahko izrazil vso čast in slavo. V objemu svojega Jezusa se počutim sprejetega, varnega in ljubljenega. In ravno to potrebuje vsak izmed nas, kajti Nebeški Oče je v srcu vsakega ustvaril prostor, ki ga lahko izpolni samo in edino on sam. Bog vas ljubi, zato ga ljubite tudi vi!

Bog z vami!

Enis