Jankovo pričevanje

Rad bi podelil pričevanje, kako milosten in ljubeč je Jezus do vsakogar, ki ga sprejme v svoje srce in moli za njegovo pomoč in odpuščanje.

Še kot otrok sem ostal brez staršev pri tujih ljudeh. Bili so sicer verni, vendar zame kot otroka preveč nasilni. Silili so me k maši in če nisem šel, nisem dobil hrane. Začutil sem odpor. Kasneje sem sicer občasno hodil v cerkev, vendar mi sam obred ni pomenil veliko.

Življenje je nekako teklo naprej. Vse je bilo prozorno, brez pravega smisla in prazno. Moja pot je bila vedno bolj strma, polna trnja in razne navlake. Vedno pogosteje sem se spraševal, zakaj ravno jaz, kaj delam narobe. Zalotil sem se in zamislil pri vprašanju:

»Bog, kje pa si, ali me ne vidiš?«

Potem pa je bilo vse še huje. Leta 1990 sem prvič izgubil službo. Moje duševno stanje se je samo slabšalo. Postajal sem depresiven, posegati sem začel po alkoholu. Začeli so se krhati odnosi v družini, žena je prevzela odgovornost, sin je pri svojih desetih letih postal nezaupljiv.

Več ali manj nevzdržno se je vse skupaj ponavljalo do leta 1999. Doživel sem kolaps. Bolečine na levi strani trebuha so se okrepile, hodil sem od zdravnika do zdravnika, shujšal sem za 20 kg. Izvidi so pokazali tvorbe, ki so bile na meji raka.

Zopet sem posegel po alkoholu, zakon je propadal, bil sem pred ločitijo. Začel sem obiskovati psihiatre, jemati pomirjevala, vendar sem vedno globlje padal v depresijo. Zadnji udarec je bil zopet izguba službe.

Kako naj bom avtoriteta družini, brez zaposlitve, brez kakršnihkoli sredstev, če me preživljata žena in sin? Danes si zelo težko zamislim moje takratno duševno stanje.

»Med temi dogajanji je Marija začela obiskovati Mednarodno krščansko skupnost. Nekajkrat sem jo samo peljal, potem pa tudi sam na njeno prigovarjanje vstopil.«

Nikogar nisem poznal. Imel sem nelagoden občutek, vendar je bilo v prostoru neko prijetno pomirjujoče ozračje. Sčasoma sem začutil, da se me nekaj dotika, da izpolnjuje moje telo in misli. Takrat nisem dojemal. Hotel sem neko osvobojenje, vendar je nekaj drugega hotelo prodreti vame.

Enostavno sem bil zbegan, kaj se dogaja, zakaj bi hodil v cerkev, slavil Boga, v sebi pa venomer znova čutil neko težo in razočaranje. Žena Marija mi je skušala pomagati, me bodrila in me
usmerjala k Bogu. Spoznal sem mnogo novih krščanskih prijateljev.

»Poslušal sem njihova pričavanja in molitve, a ostajal pasiven. Po naravi sem bolj tih, vase zaprt, trmast in težko navežem pogovor. V sebi sem še vedno čutil nekakšen boj, neko nevidno prepreko. Vseeno sem vztrajal.«

Začel sem brati Sveto pismo in spoznavati, kaj pomeni Božja beseda. S pomočjo našega pastorja so se mi začele odpirati oči in spoznal sem, kako je Bog milosten, da me želi blagosloviti in me odrešiti.

Prosil sem Boga odpuščanja in tudi sam sem odpustil zamere. Tudi staršem. Spoznanje, da je Jezus Božji sin in da je umrl za nas na križu, mi je odprlo srce. Jezus je vstopil vanj in postal moj Gospod. Začutil sem, da se bo moje življenje spremenilo in res se je v istem letu, ko sem prejel Svetega duha in sem bi krščen, sem spoznal Božji načrt zame.

»Zdravniški izvidi so ovrgli razvoj raka, odrinil sem alkohol, depresija se je izgubila, popravili so se odnosi v družini, sprejemati sem začel pozitivne odločitve. Največji Božji dar zame, pa je bila zaposlitev.«

Naenkrat so se mi v istem dnevu na mizi znašle tri ponudbe. Sedaj sem že dobro leto zaposlen in finančno neodvisen. Z vero v Jezusa sem prejel ozdravitev, odpuščanje in duševni mir. Še vedno imam slabe dneve, probleme, a vem, da me Gospod ljubi in skrbi zame.

Pripravljen sem opaziti svojo veličastnost in slabost. Sem samo človek, sem odločen iz misli in življenja odstraniti vse bojazljive misli, ki bi mi preprečevale Božjo bližino.

Bog me izpopolnjuje, me preizkuša in vliva nova upanja. Moj Bog, moj Gospod in Oče me podpira in mi pomaga postati tisto, kar je njegova volja. Vse kar se mi bo ali se je zgodilo, je popolno.

Njegova moč je neizmerna..

»Psalm 27,1 :Gospod je moja luč in moja rešitev! Koga bi se moral bati?«

Janko!