»Gospod, ako sem našel milost v tvojih očeh, ne hodi, prosim, mimo svojega služabnika!«
1 Mojzes 18, 3
Sem tretji otrok, imam starejšega brata in sestro. Oče in mati sta se poročila zelo mlada. Moja stara starša (po mamini strani) sta morala iti na družinsko sodišče podpisati izjavo, s katero sta se strinjala, da se moja mami (takrat še najstnica) lahko poroči z mojim očetom. Približno eno leto po poroki, se je mojima staršema rodil prvi otrok, sin, moj starejši brat. Oče je zaradi uživanja alkohola izvajal močno fizično in psihično nasilje nad mojo mati in svojega sina. Bila je mlada in verjela je, da bo drugi otrok situacijo pogladil, ju kot starša zbližal, kot zakonca bolj povezal. Oče je obljubljal, da, če se bo rodila deklica, se bo spremenil. Čez tri leta se jima je rodil drugi otrok, hči, moja starejša sestra. Družinsko nasilje se ni končalo. Oče je obljubljal, da, če se bo rodil naslednji otrok, se bo pa zagotovo spremenil. In res, čez tri leta se rodim jaz.
Da, večje je bilo sovraštvo, s katerim jo je sovražil, nego ljubezen, s katero jo je bil ljubil.
2 Samuel 13, 15
Zdaj nastopi moja osebna zgodba, ki je podprta na podlagi dokazov s strani sodišča in dokumentacije s pristojnega centra za socialno delo, ki ga ima trenutno v hrambi moja mati.
Prihajam iz vasi, kjer so bile še makadamske ceste, poseljenost manjša, kjer smo poznali drug drugega. Odraščali smo na kmetiji, brez avtomobila in brez telefona. Moja mati je bila visoko noseča z mano, ko jo je moj oče tako grdo, močno in fizično napadel, zbrcal v trebuh, v katerem sem bila jaz. Izgubila je zavest. Moja babica (po mamini strani) je posegla vmes, da bi ubranila svojo hčerko, a jo je v močnem nekontroliranem srdu tako močno boksnil direktno v obraz, da je izgubila sprednje zobe. Sosedje so poklicali reševalno vozilo in policijo. Dolgo časa je trajalo, da je reševalno vozilo prišlo iz Ljubljane, kamor so odpeljali obe ženski, mojo babico in nosečo mati. Policija je odpeljala očeta stran. Mene so v bolnišnici reševali, saj sem bila narobe obrnjena, imela sem dvakrat ovito popkovino okoli vratu, kot posledico nasilja. Popkovnica se je pretrgala. Moja mati je morala na hitro roditi, prav tam. Ob rojstvu nisem dihala. Moja mlada babica je od tistega dogodka naprej uporabljala zobno protezo.
Če bi človek pogledal na to situacijo kot orel z neba, bi si lahko mislil, kako močno me je moral oče sovražiti, da se je to zgodilo. Kot otrok sem imela občutek, da me ni imel rad, me ni ljubil. Če bi me imel rad, me ne bi hotel ubiti še predno sem se rodila.
V njegovi roki je vseh bitij življenje in duh vsakega človeškega telesa
Job 12, 10
Moje večje rojstne okvare zaradi navedenih razmer v naši družini so okvara vida, težave v zvezi s prebavnim traktom in urološke težave. Bog je imel očitno druge plane z mano, saj so me v bolnici rešili, me oživeli. Bog mi je ponovno vdihnil Življenje.
Zakaj svojim angelom je zate zapovedal, naj te varujejo na vseh tvojih potih.
Psalm 91, 11
Moja moč in moja pesem je Gospod, rešitelj mi je postal.
Psalm 118, 14
Imela sem praznino v srcu, ker očeta ni bilo v mojem življenju. Nekaj časa je preživel v zaporu, kasneje si je ustvaril drugo družino. Očeta ne poznam, ga nisem nikoli srečala, spoznala. Od daleč se ga spomnim, ko je še prihajal nas ustrahovati in nam nagajati, ker je nas otroke hotel odpeljati stran. Spomnim se zelo dobro svojega dedka, ki je velikokrat bedel čez noč zunaj na kozolcu, zato da je varoval našo hišo. Hišo sta starša skupaj zgradila s pomočjo dobrih sovaščanov in starih staršev (staršev moje matere).
Čast je dediščina modrih, nespametne pa čaka sramota.
Pregovori 3, 35
Ko sem bila stara dve leti, sta se moja starša ločila. Policija je na sodišče pripeljala mojega očeta, ker je pred organi pregona bežal. Tam je moral podpisati izjavo, da se nam otrokom na nek način odreka, da ne bo skrbel in plačeval preživnine za nas, zato tudi mi njemu ne bomo ostali dolžniki, ko bo morda obnemogel na starost in bo moral v dom starejših občanov. Njegov del hiše je prešel kot šestina po osebi, na vse tri otroke v enakem deležu, zaradi česar je pristojni center za socialno delo postal naš skrbnik za posebni primer (za primer dediščine).
Moj Bog mi je zavetje, kamor se zatekam, moj ščit in rog mojega rešenja, trdnjava moja in moje pribežališče, rešitelj moj, nasilja si me rešil.
2 Samuel 22, 3
Moja mati je delala od jutra do večera, tudi do pozne noči včasih, saj je prišla z zadnjim nočnim avtobusom. Bila je mlada, sama je ostala s tremi majhnimi otroki. Ko smo ostali sami, je sodišče predlagalo, da bi se nas tri otroke dalo v rejniške družine. Takrat sta stara starša (po mamini strani) spet stopila skupaj in rekla, da bosta pomagala, kakor močno bosta lahko, samo da otroci ostanejo skupaj. In tako je bilo. Zaradi mamine službene odsotnosti, smo otroci praktično živeli pri starih starših, trdo delali na kmetiji. Zelo skromno smo živeli, moja babica je bila gospodinja, moj dedek pa kmet. Samo eno obdobje se spomnim, da je bil v službi kot receptor. Ni nam bilo lahko, saj smo pogrešali oba starša.
Da boste vi in vaši otroci tako dolgo živeli v deželi, ki jo je Gospod s prisego obljubil dati vašim očetom, kakor dolgo bo stalo nebo nad zemljo!
5 Mojzes 11, 21
Odraščala sem v katoliški družini. Moja stara starša sta me naučila potrpežljivosti, skromnosti, gospodarnega upravljanja, in nekaj zelo pomembnega, kar je meni osebno potem že kot otroku zaznamovalo življenje, kar sem prejela od babice.
4. Božja zapoved: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!!!
2 Mojzes 20, 1-17
Moja stara starša sta že oba pokojna. Moj dedek je zapustil zemeljsko življenje leta 1993. Name osebno je imel izredno močan vpliv. Z njim sem rada delala tudi v delavnici, ne samo na kmetiji. Ogromno stvari me je zanimalo in povsod sem bila zraven. Naučil me je tehničnih spretnosti, ena od teh je rokovanje z elektriko, vodo, sestavljanjem na primer omar. Znanje v zvezi z elektriko sem kasneje predala svojemu možu Mihaelu, ker jaz ne vidim več. Dela se ne ustrašim in mi ni težko prijeti tudi za tako imenovano umazano delo, delo, za katerega si nekateri sploh ne bi radi umazali rok, kaj šele oblačil.
Na tem mestu bi rada z vami podelila svojo pesem, posvečeno moji babici, ki je zemeljsko življenje zapustila leta 2017 zaradi raka.
O da bi vedno prebival v tvojem šotoru, zatekal se pod varstvo tvojih peruti!
Psalm 61, 5
V mojem življenju je veliko vplival name tudi Bog. Sigurno Ga nisem razumela v enakem pomenu, kot Ga razumem danes, saj se Bog v različnih življenjskih ciklusih bolj razodeva kot v drugih, letom primerno in izkušnjam prilagojeno. V različnih življenjskih preizkušnjah sem se pogostokrat obračala na Boga, se v najtežjih trenutkih spominjala citatov iz Biblije (dobre knjige, kot ji pravim), in s tem preživela tudi poskus samomora pri mojih 12. letih. Kdo sem jaz, da bi posegla po sebi, če je Gospodar nad življenjem in smrtjo Bog, in samo Bog?
MOJI BABICI
Oh, moja babica,
ki si toliko ljubezni mi razdala,
ki si pravičnost poznala
in me odpuščati naučila.
Bodi, prosim, še nekaj let v moji bližini,
da me boš v naročje nazaj vzela,
da mi poljub na lice dala
in me s svojimi rokami objela.
Oh, moja babica,
ki si me vzgojila,
ki si me ljubila
in za mene skrbela.
Hvala ti, da sem bila s teboj večji del tvojega življenja,
v tem času sta me z dedkom marsikaj naučila,
srčnosti in ljubezni nisi nikdar pozabila.
Oh, moja babica,
prosim, pazi nase,
da bi bila še nekaj let v moji bližini,
ker me na tebe, lepotica, veže največ spominov.
Ne bi zamenjala tvoje vzgoje za nič na tem svetu,
ker si toliko skrbnosti mi dala,
ker si toliko ljubezni brezpogojno podelila,
ki je drugje nisem dobila.
Moja čudovita babica,
ves čas si z menoj stik imela,
da ne bi pozabila,
kaj vse si mi dala in kaj me naučila.
Preveč si skrbna, babica,
zato počij vsaj malo,
da se ti srce spočije
in mir v dušo pride.
Srčno te imam rada! Tvoja vnukinja Vesna
Ljubljana, 17.5.2011
Še eno pesem bi rada z vami podelila, ki sem jo napisala pri svojih 10. letih in nisem vedela takrat, da se jo lahko dojema na različne načine, kot opomnik mojega otroštva ali kot preroško znamenje za kasneje v mojem življenju. Gre takole:
SPANČKAJ DETE
Spančkaj dete moje,
vedno boš ob meni,
pred smrtjo in po smrti.
In kaj boš reklo dete,
ko me ne bo?
Boš jokalo tako,
kot joka moje srce?
Spančkaj dete moje,
ti si moj poslednji sen.
Zasanjaj z mano!
Pridi z mano v nebo,
kjer Bog poskrbel za tebe bo.
Ko sem končala srednjo šolo, sem se preselila v Ljubljano in se zaposlila. Delala sem v podjetju, kjer smo bili samo trije zaposleni. Direktor ravno ni lepo ravnal z mano, a sem potrpela, ker je bila moja prva služba in mi je bila pomembna. Prav tako sem spoštovala avtoriteto, četudi je bila slaba, in nisem ugovarjala. Vesela sem bila službe in rada sem opravljala svoje delo. Moj dedek me je naučil, da naj v življenju pridno delam, potrpim, in če mi bo slučajno več naloženo, naj oddelam še tisto nekaj več navkljub nepravičnemu plačilu. Zunanji sodelavci so bili izredno zadovoljni z mano. V sebi pa sem trpela, ker se mi je zdelo krivično, da sem prišla pod vodstvo, ki ni premoglo umirjene komunikacije, poštene porazdelitve delovnega časa. Direktor je bil kolerik, zadiral se je in dnevno kričal. Kasneje sem izvedela, da je tako ravnal z vsakim kasneje zaposlenim. Mene je prizadelo, ker je bila moja prva zaposlitev. Delali smo z zelo vrednimi pogodbami, s katerimi se je odkupovalo zemljišče, na katerih so se ustvarile ceste s krožnimi križišči, ki so v uporabi še danes.
Ker sem premalo zaslužila, sem delala še za tekočim trakom. Od 7. do 15. ure sem delala na podjetju, od 18. do 1. ure naslednjega dne pa za tekočim trakom. Domov v najemno stanovanje sem hodila peš več kot eno uro v eno smer, saj ponoči ob tisti uri takrat avtobus ni peljal. Dvojno službo sem opravljala več kot dve leti, spala premalo, zaslužila nepravično. Tisto, kar sem zaslužila v podjetju, sem ravno poravnala za najemnino, in tisto, kar sem zaslužila za tekočim trakom, sem ravno imela za položnice in hrano. Zgodilo se je, da sem bila večkrat lačna kot sita. Bila sem navajena trdega dela in sem trdo delala.
Leta 1999 sem prvič resno zbolela za onkološko boleznijo, bila dvakrat operirana in istega leta tudi sevana. Takrat mi je zdravniška komisija odredila pet letni bolniški stalež. Umaknila sem se s trga dela, si uredila status študenta s posebnimi potrebami in se odpravila študirati socialno delo. Uredila sem si študentski dom blizu moje fakultete. Doštudirala sem v normalnem roku navkljub zdravstvenim težavam. Med študijem sem spoznala svojega moža Mihaela. V času študija sem izgubila dva otroka, absolutno ne po svoji lastni volji. Če bi bilo po moji volji, bi imela veliko otrok, ker jih imam zelo rada. Bolečina je bila izredno huda. Napisala sem kar nekaj pesmi, tudi v angleškem jeziku. In potem v Bibliji preberem: »Zakaj tudi umreti ne bodo mogli več; enaki so namreč angelom in so božji otroci, ker so otroci vstajenja.« (Luka 20,36)
Po študiju sem se zaposlila in opravljala svoje delo na svojem področju. Delo me je izredno veselilo, predvsem področje, kjer sem lahko neposredno pomagala ljudem, predvsem ranljivejšim skupinam, ki niso mogli skrbeti zase, zastopati svojih interesov in pravic. Zame je to bilo strokovno delo na področju skrbništva in prve socialne pomoči. V razpredanje zaposlitve in opisovanje delovnega okolja se raje ne bi preveč spuščala. Na krajše lahko povem samo to, da sem opravljala svoje delo srčno, izredno dobro, ker sem prejela veliko pozitivnih ocen in stranke so bile zelo zadovoljne z mojimi storitvami. Od septembra leta 2008 do septembra leta 2022 sem delala za polovični delovni čas, dokler me niso polno invalidsko upokojili. Vse kar se je zgodilo na področju upokojitve, se je zgodilo popolnoma upravičeno, glede na moje obsežno bolezensko stanje.
V moji karieri se je zgodilo veliko krivic, grdih podtikanj in obrekovanj s strani delovnega okolja. Najprej sem trpela v sebi, potem sem molila za tiste, ki so vse to povzročili, blagoslavljala sem svoje delo, ki sem ga zelo rada opravljala. Napredovala v strokovni naziv iz socialnega varstva nikoli nisem, ker v vseh teh letih, ko sem delala za polovični delovni čas, nisem imela redne zaposlitve, zato tudi napredovati nisem mogla. Najkrajša pogodba za določen čas je bila za obdobje enega meseca, najdaljša za obdobje enega leta. Med pogodbami nisem bila neprekinjeno zaposlena, tako da skupne delovne dobe nimam visoke. Ves čas sem ostala na isti plačni ravni, kot socialni delavec začetnik. Zapisano je: »Zakaj Gospod ljubi pravičnost in svojih svetih ne zapusti; nepošteni bodo uničeni in zarod hudobnežev bo iztrebljen.« (Psalm 37,28)
Poštene rešuje njihova pravičnost, nezvesti pa se ujamejo v svoji hudobiji.
Pregovori 11, 6
Ljubiš pravičnost in sovražiš krivico, zato te je mazilil Bog, tvoj Bog, z oljem veselja, bolj kot vse tvoje vrstnike.
Psalm 45, 8
Malo dlje kot zadnji dve leti pred upokojitvijo, sem podpisala pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, a takrat pojma nisem imela, da se mi bo bolezensko stanje toliko poslabšalo, da me bodo polno invalidsko upokojili.
Pravičnost sem oblačil, in me je ogrinjala, čut za pravičnost mi je bil kot plašč in naglavka.
Job 29, 14
Zakaj Gospod je pravičen, ljubi pravičnost; pravični bodo gledali njegovo obličje.
Psalm 11, 7
V svojem življenju sem bila petkrat operirana za težkimi bolezenskimi stanji, zaradi česar sem tudi izgubila pomembne organe. Duh smrti se me je večkrat dotaknil, mi ukradel delčke življenja, začenši v materinem trebuhu, a me je Bog vedno znova poklical v Življenje. Bog mi je podal roko in me rešil.
Prijetni naj bodo izreki mojih ust in misli mojega srca pred teboj, o Gospod, moja Skala in moj Rešitelj.
Psalm 19, 15
Vôdi me v svoji resnici ter me uči, saj si ti Bog, moj rešitelj; in v tebe vedno upam!
Psalm 25, 5
Iz Srca verjamem, da je meni osebno Bog vedno stal ob strani. Ob tem mislim na osebne dosežke, ki sem jih dosegla skupaj z Njim. Ena vrsta dosežkov je diplomiranje, poroka, zaposlitev, nakup stanovanja. Druga vrsta je, da sem prehodila celotno spominsko pot okupirane Ljubljane, pretekla polmaraton, prekolesarila po 100 kilometrov na dan v kolesarski sezoni, obiskala ogromno hribov in gora, navkljub zdravstvenim težavam.
Po vsakem težkem posegu, sem se morala postaviti nazaj na noge. Najtežje mi je bilo na novo začeti, enkrat ko sem že imela nabrano določeno telesno kondicijo. Ko sem tretjič obležala po posegu, sem prosila Boga, da mi pomaga stopiti na noge.
Vprašala sem Boga: »Ali greva hoditi?«, odgovoril mi je: »Pridi, greva.«
»Ali lahko grem na daljši pohod?«, odgovoril mi je: »Da, greva.« Takrat sem prehodila 35 kilometrov spominske poti okupirane Ljubljane po sedmih mesecih zelo težke operacije.
Boga sem vprašala: »Ker sva prehodila 35 kilometrov, ali lahko tudi pretečem?«
»Da, pridi, greva.« Pretekla sem polmaraton naslednjega leta.
»Bog, če lahko hodim in tečem, lahko tudi kolesarim?«
»Da, pridi, greva.« V kolesarski sezoni sem prekolesarila po 100 kilometrov na dan. Nazadnje sem kolesarila leta 2020, ko sem opazila, da se je moj vid izredno poslabšal.
Nikoli nisem videla več kot 40%, nikoli nisem vozila avtomobila. Moje prevozno sredstvo je bilo kolo, ali pa sem velike razdalje prehodila. Vedela sem, da se mi bo nekoč vid poslabšal, ker so tako napovedali, nisem pa vedela, da v teh mladih letih in tako hitro. Zdaj sem v 4. kategoriji slepote s preostankom pod 2% vida.
Kot otrok sem bila bolj mirna, bila sem knjižni molj. Ogromno knjig sem prebrala. Od otroških let izredno rada rišem, ustvarjam, slikam, pišem pesmi in pravljice, kratke zgodbe. To še danes rada počnem. Ker me ogromno stvari zanima, sem se sama naučila v enem večeru tipati Braillovo pisavo. Za vsak slučaj. Bog je rekel: »Opominjaj jih, naj bodo … za vsako dobro delo pripravljeni.« (Tit 3,1)
Avgusta leta 2023 sva se skupaj z mojim možem Mihaelom odločila, da predava najino življenje Jezusu, se spreobrneva, Ga sprejmeva kot svojega Rešitelja ter postaneva Kristjana. Vse najino življenje sva bila nekako že povezana z Bogom. Bog pa naju je takrat res močno poklical še bližje k sebi.
Izredno rada prebiram Biblijo, se držim Božje besede in raziskujem Boga, ki pravi: »Glej, stojim pri vratih in trkam. Če kdo sliši moj glas in vrata odpre, bom vstopil k njemu in bom večerjal z njim in on z menoj.« (Razodetje 3,20)
Lahko priznam, da mi je bilo v življenju velikokrat zelo težko. Prihajam iz razdrte družine alkoholikov in nasilnega ozračja. Skromno smo živeli. Pogrešala sem starša. Lastne družine mi ni bilo dano imeti. Nisem imela sreče v karieri, čeprav sem navkljub zdravstvenim težavam končala tudi magisterij iz socialnega dela.
Duh smrti se me je ogromno krat dotikal, mi kradel organe, čas in delčke življenja. Vsakokrat mi je Bog podal roko in me znova poklical v Življenje. Velika tolažba, opora, rešitelj mi je bil Bog in se še danes obračam Nanj. Četudi mi telo včasih odpove, imam garancijo v Bogu, kjer sem popolna, ljubljena in povsem varna. Imam brazgotine po telesu, kot po kakšni bojni bitki, a so to samo sledi preživetja, pričanja o tem, da je Bog posegel vmes in mi velikokrat ponovno vdihnil Življenje. Devetkrat se je to zgodilo, da me je Bog zaščitil, rešil in obdržal v zemeljskem Življenju.
Kdo sem jaz, da bi dvomila v Njegovo Pot, ki jo je zapisal zame osebno še pred začetkom sveta? Sprejemam to Pot, ki mi jo je Bog zapisal v Knjigo Življenja in ne dvomim v noben Njegov korak, ki ga jaz naredim skupaj z nebeškim Očetom.
V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli.
1 Janez 4, 9
Kdor zmaga, bo tako oblečen v bela oblačila in ne bom izbrisal njegovega imena iz knjige življenja in priznal bom njegovo ime pred svojim Očetom in pred njegovimi angeli.
Razodetje 3, 5
Za zaključek lahko napišem, da odkar sva z mojim možem Mihaelom v polnosti predala najina življenja Bogu, se počutiva varno, sprejeto in ljubljeno v naročju nebeškega Očeta točno takšna, kot sva. Jezus, ki je za nas dal življenje, v telesu, v srcu in po duhu ozdravlja vse rane iz otroštva, vse krivice in nepravičnosti, zaradi česar sva dolgo iskala načine ozdravitve, potrditve v svetu, a tega nisva našla. S sprejetjem Jezusa kot najinega Ozdravitelja, Rešitelja in Odkupitelja sva našla trdno skalo, na katero se lahko opreva in za naju pomeni večni studenec Ljubezni.
Zakaj močna je do nas njegova ljubezen, in zvestoba Gospodova traja na veke.
Psalm 117, 2
In peli so novo pesem, govoreč: »Vreden si, da vzameš knjigo in odpreš njene pečate, zakaj bil si žrtvovan in si nas s svojo krvjo Bogu odkupil iz vsakega rodu in jezika in naroda in ljudstva.«
Razodetje 5, 9
Draga Vesna, prebrala sem pričevanje in zraven jokala. Koliko neviht si preživela in kako prešeren je tvoj nasmeh na obrazu. Vidi se, da Sveti duh kraljuje v tebi, da ti daje nadnaravno moč, da zmoreš, kar marsikdo, beri skoraj nihče, ne bi zmogel. A ti zmoreš Vesna. Ti si lučka, polna ljubezni, želje po življenju. Radost žari iz tvojih oči, čeprav ne vidiš, a ljudje, ki te gledajo, to opazijo. Opazijo žar božje ljubezni, ki je nad tabo in se verjetno sprašujejo, kako zmoreš. Ampak ti zmoreš, ker je on v tebi, ki ti daje moč.
Tvoje pričevanje je v velik navdih vsem trpečim, vsem tistim, ki se v neki fazi zataknejo v nevihtah življenja in ne znajo več naprej. Vsem tistim, ki bi želeli obupati, češ, ni več smisla, pa se spet priklopijo na moč Božje Besede, da On živi in žari skozi nas, ne glede na to, kako to izgleda za druge okoli nas. Včasih nas pomilujejo in mam želijo nalepiti vlogo žrtve. O, kako si uboga, revica. Ampak ti nisi uboga revica, ti si zmagovalka. Ti si Viktorija. Jezusova Viktorija.
Naučila si se, da imaš debelo kožo, da te mnenja posameznikov, ne prizadenejo. Dovolila si, da te Nebeški očka sproti čisti in iz tvojega srca odstranjuje zamere ter preprečuje, da bi tvoje srce, ki pripada Njemu, bilo ponovno ranjeno.
Draga Vesna, naj te oblije njegova ljubezen iz vseh strani. Naj Sveti Duh mogočno deluje skozi tebe v Božjo slavo. Sproščamo blagoslove, ki jih je Bog namenil zate in za tvojega “angela” Mihaela v vajino življenje. Naj bo pot odslej ravna, z obiljem posejana, naj je vajino zdravje v rokah Boga Očeta, naj se nad vaju izlijejo njegovi čudeži ozdravljenja na vseh področjih. Naj vaju vodi Njegova Luč. V Jezusovem imenu , Amen.
Hvala lepa za spodbudne besede, draga Mojca. V Življenju jaz osebno nič ne jemljem samoumevno, ampak sem iz Srca hvaležna za vse, kar mi je Bog dal in mi daje.
Bravo Vesna,
hvala za Iskren zapis in pričevanje, ki sega do srca. Pogumno naprej. Ta, ki je dobro delo pričel v tebi, ga bo tudi nadaljeval. 🙂
Barbara
Draga Barbara, hvala lepa. Da, Bog je velik in mogočen. V Bogu, z Njim in Zanj vsak dan.
Wow. I was not aware of so many details in your story, Vesna. Amazing. No one would know by your demeanor, large smile, and ardent hugs that you have been through so many valleys in life. I’m so thankful that you and Miha both turned your lives over to Jesus. Thank you for sharing your story and giving us another reason to give Him thanks!
Thank you so much for the kind words dear Pastor Steve. God is wonderful and has everything, but really everything under control. God is in control 100%.
“…pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj, ter tečem proti cilju po nagrado, h kateri nas od zgoraj kliče Bog v Kristusu Jezusu.” Flp , 13-14
Draga Vesna!
Ne vem, če zmore kdo bolj nazorno pokazati, kako se zgornje vrstice spravijo v življenje, kot si to storila ti s svojo globoko in iskreno izpovedjo. Vau, Kakšno pričevanje! Zame svetel zgled in verjamem, da mnogim navdih in spodbuda, predvsem pa krasna krona v Gospodovi roki, kraljevski venec v roki svojega Boga. Iz 62,3.
Hvala lepa za tvoj komentar, draga Julija, Bog je vse, kar imam, in v kar verjamem. Bog reši človeka iz vsake nevarnosti. Aleluja. Slavimo Gospoda, ker je dober, ker vekomaj traja njegova ljubezen! (Psalm 107,1) O, ko bi ljudje le vedeli in se zavedali, kako je zvest, pravičen in neskončno ljubeč. Brez njega nisem nič, pravi Pavel (1 Korinčanom 13,2).
Bravo Vesna, si pravi borec. Z Bogom ni nič nemogoče in najboljša odločitev v življenju je, da se mu predamo in živimo povezani z Njim. Na nove zmage …
Hvala lepa za tvoje besede, dragi Igor. Res je, z Bogom povsod naokrog, vsak dan in s tem ni nič zaman, “zakaj vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In to je zmaga, ki premaga svet: naša vera”. (1 Janez 5,4) To je, da nam bo med vami v medsebojno tolažbo skupna vera, vaša in moja. (Rimljanom 1,12)