Pričevanje Mladene

Bila sem popolnoma povprečen človek v temnem in zmedenem svetu. Vedno sem vedela, da obstaja nekaj več od tega kar se vidi, vse dokler se nisem iz oči v oči soočila z največjim izzivom v mojem zivljenju – rakom. Naj citiram zdravnikove besede:

»Imate bolezen, ki se imenuje rak. Ne moremo vam pomagati, boljše je za vas, da greste domov in tam v miru umrete.«

Prvič v življenju sem bila soočena s smrtjo in zame je postala situacija zelo resna. Čeprav nisem poznala Boga, sem globoko v sebi vedela, da mi lahko samo On pomaga. Zanimivo pri tem je, da mora včasih človek v življenju pasti zelo globoko, da bi se obrnil na Boga. Do tistega trenutka je pač vse samoumnevno, življenje, prijatelji, služba, hobiji, sreča….

V trenutku sem vedela, da bitke z rakom ne bom dobila brez Božje pomoči. Človek se lahko zateče k zdravnikom, zdravilom, si z denarjem kupi najboljše bolnišnične postelje in medicinske naprave, vendar brez Božje naklonjenosti nima nič in je izgubljen.

Tistega dne, ko so me odpustili iz bolnišnice je k meni prišla Nives, moja osnovnošolska prijateljica, kateri sem zaupala, da imam raka. Vem, da sem dodala še tole:

»…in vendar vem, da brez Boga tega ne bom zmogla!«

Povabila me je na bogoslužje v Mednarodno krščansko skupnost, kjer so se zbirali kristjani ter slavili Boga. Prav tam sem iskreno in z vsem srcem povabila in prosila Boga, da pride v moje življenje. In prav to je storil. Ko so kristjani molili zame sem z vsem svojim telesom začutila Božjo prisotnost in njegov nadnaraven dotik. Kaj takšnega se mi v življenju še ni zgodilo.

Vedela sem, da je to tisto, kar sem iskala vse svoje življenje. Ljudje, ki so molili zame so mi v roke potisnili Sveto Pismo s priporočilom naj ga berem. Njihovo priporočilo sem si vzela k srcu ter začela brati Sveto Pismo četudi nisem razumela vsega kar tam piše.

Vendar se moja zgodba tu ne konča. Kmalu za tem doživetjem, ko sem v svoje srce povabila Jezusa, kot mojega Gospoda, se mi je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da sem morala ponovno na nujno operacijo na možganih. Stanje je bilo tako hudo, da nisem mogla več hoditi in niti govoriti.

»Vedela sem, da sem v resnem boju s smrtjo. Nisem imela več veliko časa. «

Prav takrat sem se globoko v srcu in moji duši zatekla k Gospodu Jezusu in ga prosila naj me reši. Med tem, ko so bile besede moje prošnje še v mojem srcu se je pred menoj pojavil velik angel ter me s svojimi perutmi objel in mi podaril mir v srce, češ

»…vse je v mojih rokah, nič ne skrbi, tu sem zate in s teboj.«

V mojem srcu so gorele besede iz Psalma 23:

»…tudi če bom hodil skozi doline smrtne sence, se ne bom bal hudega…«

In res je bilo tako. Čeprav so moji novi prijatelji kristjani molili za mojo ozdravitev že večkrat, se ne spomnim kdaj točno me je Gospod ozdravil. Vem pa to, da je sedaj od tistega trenutka preteklo že dve leti in na zadnjem pregledu na magnetni resonanci ni več videti nikakršne sledi o tumorju.

Ne potrebujem vam reči, vendar za zdravnike, ki so me poslali domov umret, je bilo to nekaj neverjetnega, sama pa vem, da je to čudež Božjega posredovanja v mojem življenju.

»Bog je res čudovit, dal mi je vse, kar sem si vedno želela in verjamem, da nisem še doživela vsega, kar ima On zame. Takšno srečanje z Bogom želim tudi vam.«

Mladena