Barbara se spominja svojih mladih let, svojega hrepenenja, iskanja smisla življenja in resnične ljubezni. V svoji zgodbi nam razkrije, kako jo je Bog vodil k sebi, čeprav se kot najstnica tega ni zavedala. Sedaj, ko gleda nazaj na svoje življenje je več kot osupla kakšne čudovite stvari je Bog naredil v njenem življenju.
Hvala lepa, draga Barbara, za tvoje pričevanje. Kako lepo je “spoznanje z vsem srcem in vso dušo, da od vseh obljub, ki vam jih je dal Gospod, vaš Bog, ni ostala niti ena nespolnjena: vse so se za vas spolnile, niti ena izmed njih ni ostala nespolnjena!”. (Jozue 23,14)