Prispevek o pohodu z Žavcarjevega vrha na dan 10.2.2024
Danes smo se s pohodniško skupino MKS z Bogom na pot odpravili na Žavcarjev vrh (915 m), ki se nahaja na pobočju Kozjaka v Podravski regiji. V začetku smo načrtovali pot iz Velikega Boča (Zgornjega Kovača, 559 m), a smo na poti spremenili plan in se na Žavcarjev vrh podali iz vasi Bresternica (Šiker, 456 m) ter s tem naredili 500 m, namesto 382 m višinske razlike. Vreme v tem delu Slovenije je napovedovalo delno oblačno, vmes tudi sončno vreme. In res smo imeli prekrasno vreme in čudovite razglede.
S parkirišča smo se vrnili nekaj metrov nazaj, prečili manjši mostiček in se nato usmerili na peš pot proti Žavcarjevem vrhu. Markirana pot, ki je potekala po kolovozu, je zelo kmalu zavila v iglasti gozd ter se pričela zmerno vzpenjati. Zelo lepo je dišalo v iglastem gozdu in tla so bila mehka, prijetna za hoditi. Višje je kolovozna pot zavila v levo, prišla iz gozda in nas le malo za tem pripeljala do zaselka nekaj hiš. Osamljene kmetije na vrhu zaselka so delovale pomirjujoče.
Vzpon smo nekaj časa nadaljevali po cesti, nato pa so nas markacije usmerile levo na peš pot, ki se je povzpela ob robu gozda in kmalu prišla v iglasti gozd, kjer smo prispeli do kapelice. Pot se je naprej vzpenjala po sprva zložni poti in nas pripeljala do gozdne ceste, katero smo ponovno prečili (desno nas je usmerjala planinska markacija na Sveti Duh na Ostrem vrhu).
Nadaljevali smo v smeri Žavcarjevega vrha po poti, ki se je nadaljevala z nekaj krajšimi vzponi in spusti. Pot, s katere se nam je občasno odprl razgled na prekrasne travnike in v dolino, nas je kmalu pripeljala do gozdne ceste, kateri smo sledili do planinske koče. V planinski koči smo se pocrkljali s toplimi napitki in se posladkali s pustnimi krofi. Po tej poti, ki smo jo opravili mi, smo hodili sami, v koči pa je bilo čisto drugače. Že od zunaj se je slišalo razne glasove in ropotanje s posodami, kar je pričalo o tem, da koča ni prazna.
V notranjosti koče je pisalo:
“Planinska koča je kot srce,
vedno je prostor še za enega.”
Zapisala: Vesna Markoč
