3. februarja se je skupina enajstih pohodnikov podala v eno izmed najlepših Slovenskih dolin – v Tamar. Pot se je pričela v Planici, kjer sta nas Vesna in Mihael lepo sprejela in malo opisala pot. Pa smo šli, lepo po zasneženi cesti. Bil je čudovit, topel sončen dan (za začetek februarja prav presenetljivo). Ne bi mogli izbrati lepšega dne. Srce je kar poskakovalo ob pogledu čudovitih gora vse naokoli in slavilo Boga. Kamor si pogledal se je lesketal sneg, pod nogami še prav lepo škripal, gore lepo pobeljene, vonj po iglavcih, mi pa smo ob prijetnem kramljanju hodili proti koči, se čudili Božjemu stvarstvu in bili ponosni v kako čudoviti deželi živimo. En dva tri, malo vmesnega kepanja, pa smo že bili pred kočo, kjer se je kar trlo sobotnih pohodnikov, ki so ravno tako želeli izkoristiti lep sončen dan.
V naši skupini pa nas je najbolj navdušila gospa Bernarda, ki je z odločnim korakom maširala, nam ob tem pripovedovala svojo življenjsko zgodbo, prav nič upehana. Naj omenim, da ima gospa 82 let, minilo je 2 leti kar jo je kap. Človek ne more verjeti. Takrat so že mislili, da ne bo več hodila, a je gospa izjemno odločna, pravi, da je pomagalo, da je bila včasih športnica in se ni vdala. Vseeno je oddala že vse svoje pohodniške čevlje in opremo. Pa je Marti uspelo jo prepričat, da bomo šli lepo počasi, naj ne skrbi in je res prišla. Nazadnje je bila prva pri koči. 🙂 Ko smo se malo okrepčali, je ena skupina, z Dalmatinko 😉 na čelu, odšla še do slapov, druga pa se je počasi vračala nazaj v Planico, kjer smo se zopet vsi srečali.
Pot do slapov je bila naravnost čudovita, čez gozdiček, bele poljane, tišina gora, slapovi zamrznjeni in v zavetrju celo še bolj toplo, kakor pri koči.
Ker pohodniki nikakor ne smejo lačni domov, skočimo še k Jožici na kosilo. Povabili smo gospo Bernardo, da se nam v nedeljo pridruži na bogoslužju, a je rekla, da verjetno zjutraj ne bo mogla vstati, saj jo zna, pri teh letih kaj boleti. V nedeljo zjutraj, pa pride ena urejena nasmejana in čila gospa – skoraj je ne prepoznamo – Bernarda!! Brez “muskelfibra” in ker se je tako dobro počutila v naši družbi. Pa se drugič še vi pridružite. 🙂
Zapisala Barbara
